Sinopsis

Ama Dablam, izsanjane sanje je resnična pripoved o treh možeh in eni steni. Odvijala se je spomladi med Marcem in Majem leta 1996, povsem neopazno na eni najlepših gora na svetu, 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je po več dneh izjemno težavnega plezanja uspelo prebiti na vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino je vsa dogajanja spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Vzpon je bil v tujini označen kot največji dosežek svetovnega alpinizma v letu 1996, in je eden največjih v zgodovini alpinizma nasploh.

Vendar to za film ni pomembno. Odprava ni bila uradno načrtovana, finančno podprta in vodena s strani Komisije za odprave v tuja gorstva kot vse doslej.

Jasno je bilo, da tako navpične stene s povsem alpinističnimi težavami in zahtevnostjo, ne bo mogoče preplezati klasično ekspedicijsko: z napeljevanjem fiksnih vrvi, postavljanjem vmesnih taborov, mesec dni dolgim osvajanjem stene s kisikovimi bombami. Potrebno se jo je bilo lotiti na povsem alpinističen način v enem zamahu; vendar v ekstremni dolžini, na ekstremni višini, ob ekstremnem mrazu, ter s tovorjenjem vse potrebne opreme in hrane za vzpon v samo dveh osebnih nahrbtnikih. Torej z brezpogojno hitrim vzponom v enem zamahu, ki ni dopuščal napak. Tega komisija ne bi dovolila, razumela, niti odobrila. Takšen način v Himalaji do tedaj še ni bil poznan – bili so prvi. Zato s komisijo niti niso izgubljali časa.

Enostavno se je zgodilo – z minimalnimi lastnimi sredstvi, osupljivo drzno idejo, pogumom, prijateljstvom in predvsem veri vase in v življenje – jim je uspelo!

Šlo je zgolj za željo treh prijateljev, spontano, hipijevsko – intuitivno. Vanja je bil sanjač in »star hipi«, Tomaž  medijsko še popolnoma nerazvpit in neznan. Stvari so vedno najlepše ko se rojevajo, se ne zavedajo samih sebe, še niso razvpite ter etiketirane. Takrat se preprosto samo zgodi. Ama Dablam se je in to je Vanjina in Tomaževa zgodba – njuna najlepša.

Tomažev alter – ego igra njegov sin, danes 19 letnik, najmlajši človek, ki je prekolesaril zemljsko obolo. Dediščine svojega očeta ne skriva. “Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dveh stvari. V življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko. Tega se bom držal tudi v prihodnje.”

Vanje Furlana ni več med nami, trinajst let za tem pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal Tomaž Humar. Film je dostojen poklon enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetovnem merilu, in spominu na enega najboljših slovenskih alpinistov – malokomu poznanega Vanje Furlana. Odšel je star 30 let.

Film o fantih ki so se najprej začutili, si zaupali, in upali stopiti ta korak v prazno. Upali sanjati, živeti svoje sanje, ter jih na koncu tudi izsanjati. Ki so brezmejno verjeli v svobodo življenja, in zanjo bili pripravljeni plačati tudi naj višjo ceno. Hkrati film o časih, ki jih ni več. Ter film o izginjanju, času, umrljivosti in spominu. O veri v svobodo, moč, lepoto in večnost človeškega duha.

Film je posvečen Vanji ter Tomažu.

Podatki o filmu

Originalni naslov: Ama Dablam, izsanjane sanje
Tip filma: Celovečerni dokumentarni
Dolžina v minutah: 80 min
Leto: 2017

Žanr: alpinistični

Fotografije